Close

Mitja Janc | Blog

Zapisi o Mehiki in druge misli

Close

No products in the cart.

Vse za status

Vse za status

Ob robu ceste se ustavi bela limuzina, dolga za štiri navadne avtomobile. Skozi odprto streho molijo ven najstniki, fantje s kravatami, punce v svetlečih večernih oblekah in slavljenka v rdeči obleki, ki se zgleduje po dvornih oblekah 19. stoletja.

Praznovanje petnajstega rojstnega dne, tako imenovana quinceñera, se po finančnem vložku in številu povabljenih gostov lahko primerja le še s poroko. Družabni dogodek kot izkazovanje in oblikovanje družbenega statusa, ki se meri po ceni dogodka in številu gostov (na manjših slavjih se zbere vsaj sto sorodnikov in znancev). Med skoraj obvezne velike zabave se uvrščajo še krst, prvo obhajilo, rojstni dnevi, »baby shower«, obletnice poroke.

V te zabave ljudje vložijo »po vseh zmožnostih«, ker so eden od pomembnejših elementov ustvarjanja družbenega ugleda. Na enem izmed teh dogodkov sem ujel, kako je gospod nejevoljno – a s ponosom – povedal, da bo svojo desetletno hčer in ne-vem-koliko njenih prijateljev peljal v Disneyland v Orlando, ker ga bo to stalo manj kot zabava, ki jo načrtuje žena. Nekateri investirajo tudi v objavo svojih fotografij v prilogah časopisov in revij, ki lahko dosežejo tudi 120 strani. Časopisi tako za dober denar uresničujejo sanje pozornosti željnih, ki posnemajo slog življenja visoke družbe ter si tako poskušajo povečati prepoznavnost in ugled. Članom visoke družbe se v žargonu reče fresa (kar pomeni jagoda): gre za ljudi z veliko denarja, katerih družinsko drevo se ponaša s priimki evropsko-mediteranskega izvora. V posebnih »družabnih« revijah se ti ljudje pojavljajo na glamuroznih porokah, polu, regatah, konjskih skokih čez ovire, bikoborbah in prireditvah vladnih ustanov, velikih podjetij ali dobrodelnih organizacij. V državi, katere velika večina je mesticev, se skozi medije, oglase in zabavno industrijo kaže in oblikuje »svet belih v deželi rjavih«. V svoji analizi je Arriagada ugotovil, da na vsako fotografijo Mehičana z rjavo kožo in obraznimi potezami mehiških etničnih skupin objavijo 66 belih ali güero (svetlih). Uredništva se branijo, da ona ne ustvarjajo družbene klime, ampak jo samo odsevajo in se prilagajajo povpraševanju. In seveda želi »lepe, ležerne, izobražene svetovljane« kot ideal množic uporabiti vsaka blagovna znamka. Tako dobrine (statusne simbole) potrošniške družbe prodajajo skozi prizmo (post)kolonialne diskriminacije oziroma rasizma. Za razkazovanje statusa lahko kupiš skoraj vse razen barve kože, pa še za to obstajajo produkti, ki »pomagajo«. Vsiljeno igro igrajo vsi družbeni razredi. Po istem pravilu, ki ga v besedilu »Kako prepoznati fašizem« opisuje Umberto Eco: ko vsi, dokler imajo pod sabo nekoga slabšega oziroma lahko uveljavljajo svojo superiornost, sprejemajo verigo poniževanja in izključevanja. Javnost se zdrzne samo ob »očitnih« ekscesih. En takšen primer je bilo iskanje obrazov za reklamno kampanjo letalske družbe Aeromexico. V svojem pozivu so iskali kandidate, ki niso rjavi (!) in so »tipa Polanco«. Polanco je »ekskluzivni« predel Cuidada de Mexica, kjer živijo »fresas«. Tam se trenutno stanovanja v gradnji ponujajo po povprečni ceni milijon dolarjev. Cene za te nepremičnine so zapisane v dolarjih, ne v mehiških pesih. Sodobni pomen vzdevka fresa je večplasten: poleg tradicionalnega, po katerem gre za člana elite, označuje plitke ljudi, ki dajo vse na videz in ugled ter prezirajo »nižje« od sebe. Nečimrnost in domišljavost »jagod na smetani« sta dve lastnosti, ki danes sovpadata s sicer nasprotnim pojmom »naco«, s katerim Mehičani označujejo vulgarne ljudi s slabim okusom ter nesramne in neuvidevne do drugih – tradicionalno pa je beseda pomenila »necivilizirano« osebo, ki se ne zna vesti v mestu in je reven pripadnik avtohtone etnične skupine. Zaradi rasistične konotacije originalnega pomena besede je moral odstopiti direktor televizije TVUNAM, ko je v kolumni glasbenika Juana Gabriela, ljubljenca množic ne samo v Mehiki (njegov pogreb so lani spremljali skoraj po vsem svetu) zaradi bleščic na obleki označil za naca. V zagovoru je zaman poudarjal, da pojem naco ni žaljiv in da označuje samo kulturno kategorijo, željo po lepoti in šokantnosti. Pritisk javnosti zaradi očitnega »elitizma« je bil (pre)velik. Tako je bil kaznovan še en eksces – da bi se lahko vrnili v vsakdanjo diskriminacijo in dvoličnost.
Koliko so mehičani pripravljeni plačati za ugled in status?

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Close
Želiš sporočilo ko bo kaj novega?
Vpiši se na listo!
Ne prikaži več tega sporočila!