Close

Mitja Janc | Blog

Life impressions

Close

No products in the cart.

Smrti je v Mehiki ime Catrina

Smrti je v Mehiki ime Catrina

Odnos do mrtvih in smrti je v Mehiki poseben saj se prevladujoč krščanski koncept  subtilno in globoko v duši meša z davnimi predstavami. Kot opisuje Octavio Paz, mehiški nobelovec,”…Za prebivalca New Yorka, Pariza ali Londona je smrt beseda, ki je nikoli izgovarja, ker bi si opekel ustnice.

Nasprotno pa jo Mehičan obiskuje, se norčuje iz nje, jo ljubkuje, spi z njo, jo praznuje , je ena od njegovih najljubših igrač in najtrajneša ljubezen.” A, kaj to pomeni v vsakdanjem življenju? Med družinskimi člani mehiške družine eden za drugega vedo kako bi radi umrli, kako bi bili radi pokopani in kaj bi/bodo jedli in pili na pogrebu družinskega člana.

Tudi glede otroških  najljubših in strastnih razvad v šali namignejo, da se jih bodo spominjali na njihovi “sedmini”. Seveda neizbežna in v našem vsakdanjem življenju zamolčana misel o smrti me na mehiških ulicah najde v najbolj nepričakovanem trenutku, ko na ulici med ostalimi trgovinami in cvetličarnami opazim vitrino s krstami, ki jih ponujajo na enak način kot drugo prodajno robo. Seveda logično iz vidika domačina.

Tudi krste so potrošni material, ki se ponuja najširši ciljni skupini – vsem živim. In čeprav  poskušam zavestno ignorirati ponudbo, me je neki dan mehiški znanec  opozoril na izvrstno  ponudbo z vnaprejšnimi mesečnimi plačil za nakup krste zase ali za družinskega člana. Res lahka nakupovalna tema.

Praznovanje dneva mrtvih

Z odprtim/odkritim odnosom do smrti je lažje razmeti tudi njihovo praznovanje Dneva mrtvih, ki je sicer drugega novembra, pa vendar v skladu z ostalim zahodnim krščanskim svetom. Obisk groba pokojnega se dojema kot  neposredno srečanje zato npr. v zvezni državi Michoacánna pokopališče nesejo najlubšo hrano duše iz onstranstva in “z njo” skupaj čez noč praznujejo, jejo, pijejo in opravljajo verske rituale. Posebnosti in/ali raznovrstnost praznovanja dneva mrtvih (v Mehiki v pravem pomenu besede praznovanje) je razlog, da je UNESCO obrede prepoznal  kot del svetovne  Žive kulturne dediščine.

Na splošno pa mehičani ne obiskujejo grobov in žarnih nišah v cerkvah tako pogosto kot je to v Sloveniji in zato tudi posel s svečami ne cveti. Zato so potencialni mehiški partnerji slovenskim ponudnikom sveč razlagali, da bi njihove sveče prav lepo izgledale na porokah. Navadno na Dan mrtvih postavijo hišni “oltar” svojim najbližjim. Na oltar postavijo sliko, verske relikvije, rože, sveče, okrasijo z barvnim ornametno naluknjanim papirjem, velik del pa zaseda pripravljena najljubša hrana in pijača pokojnega (skoraj povsod neizogibna najpopularnejša gazirana pijača).

V tednu pred drugim novembrom povsod prodajajo pan de muerto (sladki “mrtvaški kruh”, ki se peče samo v tem času) , lobanje in krste iz sladkorja ipd. Otroci v šolah sestavljajo kratke pesmice – “calaveritas” (calavera pomeni lobanja, zato bi se dobesedni prevod pesmice imenoval lobanjica), posvečene prijateljem, družinskim članom ali znanim osebnostim na kreativen in duhovit način opišejo, kako bo Smrt  prišla po njih oz. kako bodo umrli ali kakšen bo vzrok prhoda v onstranstvo. Prikupno povezovanje življenja in smrti in kot pravi Paz: ” Povej mi, kako umreš in povedal ti bom, kdo si.” Na dan mrtvih se znanih spomnejo tudi v časopisih, ki jim posvetijo pikre calaverite o slavi in nečimrnosti, o bogatstvu in koruptivnosti, o izgledu in mišljenju  itn.,  seveda z žalostno/srečnim koncem smrti. Podoba Smrti je med drugimi v Mehiki povezana s ponarodelo upodobitvijo umetnika José Guadalupe Posade, katere “krstno” ime Catrina ji je dal Diego Riviera, muralist in mož Fride Kahlo. Catrina, ki izhaja iz mehiške boginje Mictecacihuatl (v azteščini pomeni “gospa mrtvih”), elegantna dama okostnjak v “kmašni” obleki, ki ji v sodobnem času delaju družbo okostnjaki moža, otrok in celo psov, mačkov ipd.

“Ravnodušnost Mehičana do smrti izhaja iz njegove ravnodušnosti do življenja”, kot pravi Paz, ki v nadaljevanju svojega eseja Vsi sveti, Dan mrtvih zapiše:”Sodobni kriminalci in državniki ne ubijajo, ampak odstranjujejo.” je izjava bazirana na smrtonosnem 20. Stoletju. A v Mehiki ima tovrstno ubijanje  še posebno konotacijo sploh v kontekstu  spopadov narkokartelov in zlorab instuticionalne moči. Octavio Paz, je leta 1968 odstopil kot mehiški veleposlanik v  Indiji zaradi masakra  Tlatelolco, ko so paravojaške skupine in vojska uradno pobili 20 ljudi študentskega gibanja in za katere nikoli ni bilo obtoženih. Seveda se “lahkotnost” ubijanja  ponavlja. Tudi danes s podobnim  barbarstvom, ko so v mestu Iguala v zvezni državi Guerrero kriminalne združbe skupaj s koruptivnimi mestnimi policaji streljali in ubili 6 protestantov študentov, 43 pa jih še vedno pogrešajo.

 

 

 

 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.

Close
Želiš sporočilo ko bo kaj novega?
Vpiši se na listo!
Ne prikaži več tega sporočila!