(Prve :) 3 stvari, ki mi grejo na živce  Mehiki

Mitya, Mitha, Mitia, Mytha…

Rad imam kavo. Espresso, macciato. Glavno, da je dobra. Rad kofetkam v dobri družbi, zato grem včasih sam na kavo. Po možnosti vsak dan – dvakrat J. A v Mehiki je kofetkanje luksuz. Težko se je z nekom na hitro zmenit za kavico. Veliko mesto. Ves dan se dela. In večinoma sploh nimajo kave oz. espresso mašine. Imajo instant kavo, pa kavo iz kapsul, pa cafe americano – filter kavo, ali tradicionalno »cafe de olla«, ki se kuha na litre skupaj s piloncillo-m (sladkornim trsom v kockah).

Za espresso moraš iti v franžizne kavarne tipa Starbucks. A sem nehal. Že z vstopom v takšno kavarno pohodim svoje principe (zelo trdne, saj jih premaga že kavica), kjer prodajajo stvari, ki jih natakarji s svojo plačo ne morejo kupiti. Posledično je to neka »fina« scena. Sami na-izi-pomembni-oh-in-sploh-kul. Ki jih je nekdo (najbrž ZDA televizijska kulturna ponudba) prepričal, da je pitje kave iz kartonskih kozarcev fino/okusno. Je pa zato prodaja na veliko – na debelo. Kava mala tri deci. Še špricer pijem manjši.

In nazadnje tista naučena prijaznost.

»Dobrodošli. Ste član oz. Imate našo kartico? (še zdaj ne vem kaj me sprašujejo!)

»Espresso cortado (z malo mleka). Prosim.« Vedno nekoliko zagrenjeno. Zaradi zgornjih razlogov. Ali pa že na splošno(?).

Prodajalec naučeno evforično. »Velikost?« »Najmanjšo, prosim!« Vedno prvo pokaže tri deci. »Ne manjšega… ne, še manjšega!« Že malo čudno pogleda. »Ja, tisti kozarček tam, mini« in v svoj brk, po slovensko, » ja tisti iz katerega noben ne pije!

»Kakšno mleko? Brez laktoze, mandeljevo, riževo, light ali navadno?« Tule mi že malo piha iz ušes. »Navadno…prosim!«

In za »prijeten« konec procesa naročanja. »Kako ti je pa ime«, s flomastrom v roki. To mi pa pokvari ventile moje duševne samokontrole in zen stanja. To mi pokvari dan. Vem, korporacijska politika. Prijateljsko vzdušje, pa to. A kaj za vraga te to zanima? Daj mi k…. kavo in grem dalje.

Ko rečem Mitja, me seveda debelo pogledajo. In ker se najbrž na kak meter čuti razpoloženje, brez dodatnih pojasnil napišejo že miljonto verzijo mojega imena.  Mitya, Mitha, Mitia, Mytha… Zato sedaj rečem Juan Perez, posplošena verzija mehičana( Janez Novak v Sloveniji).

A odkar poznam slovenca Gregorja, ki ima svojo znamko kave Piran Cafe, nimam več teh problemov. Prava mehiška kava iz Chiapasa, pražena po mojem okusu, pripravljena s skrbnostjo in popita v družbi v kateri lahko skupaj kritizirava mehiško (ne)kofetkanje.  

Sem že dal novo kavico gor.  

Hrup    

Šele, ko ves čas živiš obdan s hrupom se zaveš kako pogrešaš tišino. Normalno je, da v velikem mestu (kot je Guadalajara, 6 miljonov) neprestano slišiš promet, sirene, zabave, otroško igranje ipd. A je Mehika vseeno nekaj posebnega. Tukaj dodajo še reklamne »jingle« tovornjakov, ki pripeljejo plin, zvonjenje (s pravim kravjim zvoncem) pobiralcev smeti, kričanje prodajalcev vode ali brusilcev nožev, ki se sprehajajo po mestu, spuščanje raket in petard (!) cerkev, za klic k maši navsezgodaj ali pozno zvečer (in utrjevanje vere pri ostalih (?). Glasni neizpravni avtobusi in tovornjaki, ki imajo posebno veselje zavirati z motorjem.

Ob gosti zazidavi, ko se vse hiše držijo ena druge, poznam gasbeni okus vseh sosedov, še posebno tistih, ki navijejo svojo bando ob pranju avtomobila. To onesnaženje s hrupom ne moreš izklopiti s tem, da se zapreš v stanovanje, saj tukaj nobena zgradba ni »diht«. Lahko se samo preseliš v soseske na robu mesta, kjer potem nimaš nič in se moraš za vse peljati. Zaradi podnebja »večne pomladi« (skoraj tako kot Asimovova Gaia v knjigi   Foundation’s Edge ) imajo okna samo eno steklo. Vgrajena so tako, da imaš naravno prezračevanje in zvočni stik z okolico.

Še posebej me »veselijo« frajerji, ki se pripeljejo z svojim ozvočenjem, od katerega se tresejo šipe. Jezi me, ker vedno mislim, da je potres. Ker živim zraven nočnega kluba, poznam tudi glasbeno listo vseh treh DJ-jev kluba.

In potem me kdo vpraša, katero glasbo poslušam? Tišina!

Pitna voda

Na živce mi gre, ker moramo pitno vodo v Mehiki kupovati v platenkah. Tečno, ko se zaveš, kako težko je, če moraš za vsako kuhanje, pranje zelenjeve in sadja uporabiti vodo iz plastenke. Mehičani porabijo največ ustekleničene vode na svetu (BBC članek).

Vsako jutro pride na dom prodajalec. Plastenko 20 l “dobre”vode srednjega razreda prodajajo za 33 pesosov (približno 1,4 EUR). Povprečno porabim dav »garafona« vsake tri dni, kar približno znese 28 EUR na mesec, kar je v primerjavi z vodo iz vodovoda veliko, ker me ta stane 3-5 EUR na mesec. Sicer na računu piše pitna voda, a je to bolj mišljeno za domače živali ali pranje avtomobila. Vodo “iz pipe” dobiva vsako  gospodinjstvo preko lastnega zbiralnika na strehi (od 300 l do 1000 l). Ta je azbesten ali plastičen. Sprva sem mislil, da je to zaradi pritiska v ceveh, a sem kmalu ugotovil, da je nadvse uporaben predvsem v dnevih, ko izklopijo vodo zaradi “vzdrževanja” sistema. To se ponavadi zgodi v vročih mesecih, ko primakuje vode. Ob manku vode v Mehiki je ironično, da povprečen mehičan porabi dvakrat več vode na dan kot slovenec – 300 litrov v primerjavi s 150 v Sloveniji.

Konec koncev se navadiš na drugačen sistem,  a mi gre vseeno na živce, ko mi ob desetih zvečer zmanjka vode in moram v trgovino.