Mehičani časa ne najdejo, ampak si ga vzamejo
Mehičani zamujajo. A ne zaradi stereotipne latinske ležernosti, brezbrižnosti ali celo nespoštovanja, kakor bi interpretirali Evropejci. Tujec se mora preprosto navaditi na »mehiški čas« in na pomen besede zdaj – ahorita, ki ima v resnici lahko več pomenov – čez pet minut, jutri ali pa čez teden dni. Odvisno od tega, kaj, kje ali v povezavi s kom ali s čim meriš. Zdi se, da si v Mehiki Einsteinovo teorijo relativnosti razlagajo dobesedno. Čas je tukaj subjektivna kategorija.
O, si že tam?
Tako sem se naučil, da na srečanje pridem uro pozneje od dogovorjene. Ko sem še prihajal točno, sem bil za to tudi »nagrajen«. Gostitelji so bili presenečeni, a iz srca veseli. Edini gost. Zato lahko pomagam pripraviti žar, postaviti mize, če smo »sami domači«, še v trgovino po pijačo. In medtem ko se gostitelj prha, hitro skočim še po meso. Po eni uri pokličem kolega, kdaj pride. »O? Si že tam? Jaz se samo uredim, otrokom dam jesti, in ko pride tašča, ‘pičim’. Čez pol ure sem tam.« Pa stanuje 40 minut vožnje od kraja zabave.
Zdaj vem, da dogovorjena ura služi samo kot orientacijska točka, okoli katere poskušaš organizirati svoj čas. In Mehičani se ne dajo. Ne dovolijo, da bi jih okoliščine zmotile v lastnem ritmu in jim krojile življenje. Tudi zato so mehiška srečanja s prijatelji in družino pristna in polna veselja. Brez časovnih omejitev. Kot da bi bili osvobojeni urnih kazalcev.
Manj pod časovnim pritiskom in zato bolj srečni
Čas se ne najde, čas se ustvari. To je tisti koncept, na katerega se Slovenci oziroma Evropejci nasploh težko navadimo – življenje tukaj in zdaj brez slabe vesti pri zamujanju nima nobene zveze z našim nenehnim »zdaj-kmalu-moram-biti-tam«, našo skrbjo za prihodnost in tesnobnostjo kot »motnjo« modernega človeka. Mehiški ahorita in »bo že« sta zdravilna. Mehičani se po raziskavi Gallup global emotion report, ki meri čustveno stanje ljudi, uvrščajo na četrto mesto med 140 državami po pozitivnem čustvovanju. Samoevalvacija vključuje količino smeha in počitka, občutek spoštovanosti, intelektualno stimulacijo, jezo, stres, žalost, bolečino in skrb. Da so srečni, pred Mehičani še bolj poudarjajo v Paragvaju, Panami in Gvatemali. Severna soseda ZDA se je uvrstila na 39. mesto. Tovrstne raziskave sicer pokažejo posplošeno sliko, ki težko zajame vse razlike med različnimi družbenimi skupinami, še posebej v Latinski Ameriki. A čustveno zadovoljstvo Mehičanov je nedvomno posledica osredotočenosti na ta trenutek ne glede na družbeni status. Zavidanja vreden pogled skozi rožnata očala, še posebej, če človek upošteva ekonomske kazalce in številne družbene probleme v primerjavi z bogatejšimi in razvitejšimi.
Razdalja, merjena v času
Če v Mehiki vprašaš za razdaljo, ti bodo vedno odgovorili v času. »Koliko pa je do najbližje morske obale?« »Tri ure.« »Ne, kilometrov?« »Ne vem, a v treh urah in pol si tam.« Kar se potem po moji uri izkaže za pet. A seveda nikoli ne vem, kdo ima prav – ali razlika nastane zaradi moje razmeroma počasne vožnje in ravno takrat gostega prometa.
Tudi hrana se za naše standarde servira hladna. Mogoče je to povezano z vročino. A ura obedovanja ni natančno določena. Zato slovenski prijatelj pravi, da ne bo nikoli več kuhal za taščo, ker je ta na dogovorjeno kosilo prišla tri ure pozneje. Ni vedel, da ni tako kot v Sloveniji, kjer, če gostitelj reče, da je kosilo ob enih, ni večje žalitve za kuharja, kot če takrat nisi za mizo. Ali pa če prideš in na mizi še ni kosila.
Imajo pa neka druga stroga pravila glede časa. Bolj kot na ure je dan razdeljen na časovno točno določene tri dele. Do dvanajstih se pozdravlja z buenos dias, popoldan z buenas tardes in zvečer z buenas noches. Če se kdo zmoti, se vedno popravi: »A, oprostite, saj je že popoldan!« Šole se ure strogo držijo, brez akademskih petnajst ali »zaradi-gostega-prometa«. Nič ne pomaga, če zamudiš, ne moreš vstopiti.