Kako predstaviti slovenijo v Mehiki

Vedno se vprašam kako naj predstavim Slovenijo mehičanom, da bi si jo zapomnili. Z objektivnimi podatki o legi, velikosti, številu prebivalcev, o naši zeleni naravi, zgodovini, s športnimi dosežki, družbeno ureditvijo…? Vsak ima svoje subjektivno izhodišče oz. temelje za oblikovanje podobe. »Kar je nekoč bil objektiven svet je sedaj nekakšen Rorschach-ova »packa« v katero vsaka kultura, vsak sistem znanosti in religije, vsakršen tip osebnosti dojema pomen (in vsebino) površinsko iz oblike in barve packe.« pravi ameriški sociolog, zgodovinar, filozof in urbanist Lewis Mumford. Toliko ljudi toliko podob Slovenije. Seveda za tiste, ki so zanjo že slišali.

Kaj naj rečem fantu, ki mi toči bencin na bližnji bencinski črpalki, da me ne bi že petič vprašal: »Ti, od kod si že ti? Kje pa je to? Kateri jezik govorite?« Pač eksotika, ki si jo je težko zapomniti, navkljub mojemu strastnemu razlaganju vsakemu, ki me je pripravljen poslušati.

Za nekatere celo tako eksotična, da me ošvrknejo s skeptičnim pogledom, kakor da si izmišljujem državo, ki ne obstaja. »Zraven Italije. Majhna, nas je samo dva milijona. Kot desetina Mexico City-a. Cela država.« »Samo toliko?!« že petič odkrito presenečen.  

Neposredna bližina bolj znanih evropskih dežele v očeh veliko mehičanov ne izbriše tistega slovanskega zvena »tam-nekje-daleč-zraven-Rusije«. Vzhodnoevropska etiketa avtomatsko povezana s kumunizmom in prikrajšanostjo v primerjavi s svobodno Mehiko. Zato »tu pa tam« vprašanja tipa: »Ali ste v socializmu imeli risanke?«  in pa “Lepo, da si se vrnila. Le kako si lahko živela tam? Bogi ljudje, ko imajo non-stop vojno”, pravi moji ženi poslovna gospa poročena z italijanom s katerim že 25 let živita v Mehiki.

Starejša generaciji Slovenijo predstavim kot bivšo jugoslovansko republiko, ki jo je vodil Tito, katerega doprsni kip še vedno stoji na aveniji Mexico City-a. Ta informacija ponavadi spodbudi možganske valove in prikliče spomine svetovne slave bivše države. Praded moje hčerke me ob srečanju vedno vpraša kdaj grem kaj v Jugoslavijo. Ko mu še »n-tič« rečem, da upam da bom kmalu spet obiskal Slovenijo, se vedno v zadregi nasmehne in pove zgodbo kako je v sedemdesetih v ZDA delal smuči za jugoslovana.

Med mehičani in slovenci obstaja veliko kulturnih stičnih točk. Od zgodovinskih do sodobnih. Mehičani postanejo zelo ponosni, ko jim omenim njihov kulturni vpliv z glasbeno subkulturo mariači, ki je v Jugoslavijo in v Slovenijo prišla z zlato dobo mehiškega filma sredi 20. stoletja. In če niso toliko presenečni nad mehiško kulinariko v Sloveniji jim je popularnost telenovel na tako eksotičnem trgu fascinanten.

A našo čezoceansko kulturno izmenjavo vedno začinim s tukaj nepoznano »slovensko« kolonizacijo Mehike pod okriljem avstroogrske in Maksimiljana. Ta detajl zgodovine mehičani dojemajo kot neresni poizkus kolonializacije »cesarja brez cesarstva«. V splošni ljudski zavesti Maksimiljan obstaja predvsem zaradi predsednika Gustava Diaz Ordaza (v 70. letih 20. stoletja), ki je svoji ljubici in zvezdnici zlate dobe filma Irmi Serrano “La Tigresi”, podaril posteljo Maksimiljanove žene Charlotte Belgijske.

Ko se v Mehiki postavim z našimi izjemnimi dosežki Tine Maze ali Petra Prevca, je to v kontekstu samohvale v primerjavi z zvezdniki mehiškega wrestlinga imenovanega lucha libre (prosta borba). Kar je razumljivo glede na to, da na mehiški televiziji ni možno spremljati niti zimskih olimpijskih iger. A če si smučanje še znajo predstavljati so smučarski skoki neopisljiv šport. Čeprav se košarka igra v Mehiki, jim je moje evforično opevanje evropskih prvakov pomenilo enako spoštovanja vredno informacijo kot meni dosežki njihove Paole Longorije serijske zmagovalke in večletne prve igralke squosha. In moj črpalkar (petič isto): »A igra Slovenija na mundialu?«

Kultura je pogosto opisana z metaforo leden gore, katere samo 10% je vidne nad vodo. To so tisti deli kulture kot so umetnost, literatura, glasba, šport, kulinarika, dopustniške destinacije ipd., ki podajo najbolj zaznavno podobo tuje države in katere je lahko posredovati kot novice. Slovenski odmevi v Mehiki imajo redko pozornost splošne javnosti. V ožjih skupinah pa so te lahko zelo glasne. V LGBTI skupnosti je odmeval referendum o istospolnih skupnostih, med migrantsko krizo je, najbrž zaradi občutljivosti mehičanov na Trumpov zid in njegove retorike, dobila pozornost ograda na hrvaški meji. Vsem sem na veliko začudenje razkril da je novica o postojnskem »pravem zmaju« iz Slovenije, od koder prihaja tudi prva dama ZDA (za katero še vedno redki vedo da je slovenka). Ali novica o smrti Tomaža Pandurja, ki je že v času gradnje novega centra scenskih umetnosti v Guadalajari načrtoval otvoritev s svojimi predstavami. Široka publika pa je sigurno popotniška predstavitev Slovenije mehiškega youtuber-ja s kanalom »Alan por el Mundo«, ki ima preko milijon sledilcev. Ta je obisk slovenije predstavil v šestih delih s spektakularnimi posnetki z dronom in za obisk »vzhodne evrope« (kakor se izražajo v komentarjih) navdušil skoraj 300000 ljudi (kolikor ima ogledov).

Navkljub vsem podatkom si mehičan težko ustvari sliko Slovenije. Še težje je potem razlagati tiste nevidne in zanimive kulturne razlike (90% ledene gore)  kot so družinske vloge, odnos do politike in avtoritete, govorico telesa, pričakovanja, ambicije, socialne pravice ali lepote ideale in suptilne koncepte ureditve družbe in dela katere si človek na koncu najbolj zapomni. Zdaj vem, kako bom naslednjič odgovoril črpalkarju. Slovenija, kjer si moraš sam postreči z bencinom.