»Mehiška resnica» in propaganda
»Vsaka zgodba, povedana dvakrat, je fikcija,” je zapisala Grace Paley, pisateljica kratkih zgodb, pesnica in politična aktivistka iz ZDA, ki je živela v 20. stoletju.
Zato je navkljub navajanju dejstev težko zajeti vse plasti, vidike, dogajanja in tako opisati mehiško »realnost«, ki se z vsakič na novo povedano zgodbo spremeni v fikcijo. In ali fikcija lahko še bolje opiše »realnost«? Razlike med narodi obstajajo, sploh če narod opišemo kot neko povprečje vseh družbenih in osebnih lastnosti kot so jezik, geografski položaj, število prebivalcev ipd.
A v zahodnih kulturah so individualne razlike med posamezniki znotraj nacije lahko veliko večje kot razlike med dvema različnima. Ideje, prepričanja in vzorci vedenja, ki določajo človeka se v našo realnost prenesejo z »memi« ali »enotami kulture«, kot jih je v svoji knjigi Sebični gen poimenoval Richard Dawkins. To so lahko posamezne besede, dobra šala, pregovor, popevka, melodija, politična ali znanstvena teorija ali religija… Lastnos memov je, da se pri ljudeh replicirajo/ponavljajo podobno kot se prenaša genski zapis. Poti memov do našega uma pa so si lahko različne. Tradicionalno od ust do ust ali pa s pomočjo sodobnih informacijsko-medijskih kanalov in družbenih omrežjih.
Učinkovitost vpliva memov na ljudi ni odvisna od dejstev, ampak bolj od načina pripovedi ter pogostosti pripovedovanja.
In tega se zavedajo tudi trenutno vladajoči v Mehiki, ki na vse pretege poskušajo razlagati realnost in njeno interpretacijo. Po poročanju New York Times-a je mehiški predsednik v zadnjih petih letih svojega mandata porabil 2 milijardi ameriških dolarjev za promocijo idej in dela svoje vlade. Za poliranje imidža skozi vse mogoče informacijske kanale. A to je samo znesek federalnih sredstev, saj v izračunu manjkajo lokalni javni in »črni« fondi lokalnih zveznih držav in občin.
Kot v članku razlaga Azam Ahmed, tolikšnen fond vlade omogoča vplivanje na uredniško politiko, omejuje raziskovalne članke, menja naslovnice in ustrahuje neubogljive. Redki neodvisni mediji imajo zaradi drže omejen dostop do denarja institucionalnih oglaševalcev. Moč pa v Mehiki ne leži samo v rokah demokratično izvoljenih in/ali ekonomsko močnih. Diktat narekuje tudi metoda »če ne gre zlepa, gre pa zgrda«, ki se je poslužujejo narkokarteli.
Njihov cilj ni poliranje podobe, ampak prikrivanje. Nepovedano in nezapisano tako še najbolj odraža realnost varnostne politike. V Mehiki, ki po ubitih novinarjih zaseda drugo mesto na svetu in zaostaja samo za vojnimi žarišči. Nasilje in kar 99% nekaznovanih zločinov in kriminala, so tiste posebnost mehiškega vsakdana, ki najbolj določajo intersubjektivno realnost. Tista realnost, ki povezuje subjektivno zavest posameznikov in ustvarja družbeno klimo.
V-nebo-vpijajočega problema se je znova lotila vlada. Leto 2017 je bilo rekordno po številu umorov v dvajsetih letih (okoli 25.000 mrtvih). Neobladljivega razmaha kriminala se je vladajoča stranka PRI s pomočjo »opozicijskega« PAN-a lotila z novo »Varnostno reformo«, ki daje pooblastila vojski tudi v civilnih zadevah. Metoda, ki jo je prejšni predsednik Calderon sicer že uporabil na nekaterih kriznih območjih, kot je mesto Juarez na meji z ZDA ali v zvezni državi Sinaloa, od koder prihaja zdaj že slavni Chapa. V tej zvezni državi je vojska prisotna že 40 let in ne kaže, da bi se varnost za mehičane kaj izboljšala. V obdobju 2006-2016 je Nacionalna komisija za človekove pravice prejela kar 10.000 prijav zlorabe pooblastil vojske.Vzroki in posledice se vrtijo v začarenem krogu, kjer policija zmore vedno manj in kriminalne združbe vedno več. Tudi zato si nekateri mehičani potihoma želijo ali pa cinično zagovarjajo izgradnjo »trumpovega« zidu na meji. Pozitivna posledica bi lahko bila omejitev pritoka orožja iz ZDA.
Nova varnostna politika redefinira odnose in postopke organov za pomoč in sodelovanje med federalnimi izvajalci zakona, zveznimi državami in občinami. Vsak administrativni nivo države ima svojo policijo. Župan je odgovoren za občinsko policijo, svojo policijo ima guverner, vsi pa po novem lahko na pomoč pokličejo federalno policijo in zaprosijo za intervencijo vojske, ki jo mora odobriti predsednik.
Vlada se je reševanja nasilja lotila z metodami, ki po mnenju civilne družbe in nevladnih organizacij ne zdravijo niti simptome (kriminal in število mrtvih), kaj šele vzroke. Opozarjajo tudi na možnosti zlorabe pooblastil vojske pri različnih družbenih manifestacijah, ki v novem zakonu niso natančno definirane in ki bi bile po presoji vsake trenutne oblasti lahko »nevarne« za notranjo varnost države.
A opozorila na pasti takšne politike se pri vladajajoči stranki PRI, ki vodi Mehiko že 88 let (s prekinitvijo PAN-ovih predsednikov 12 let) naleti na gluha ušesa. Zdi se, da ljudje raje živijo v namišljenem svetu zgodb, ki znova in znova ustvarjajo privid pravih rešitev specifične teme varnosti. O globjih vzrokih – in realnosti – se mehiška družba še ni pripravljena pogovarjati.
(Opomba: Članek napisan pred izvolitvijo predsednika Manuela-a Lopez Obradorja in njegove stranke Morena)